Vizionarji

V duhu širitve programa, ki se odvija ob snovanju Evropske prestolnice kulture GO! 2025, ter z željo v naš prostor pripeljati prodorne avtorje in avtorice, smo v letu 2023 razširili program s sekcijo Vizionarji. Sekcija Vizionarji, ki je bila v letu 2023 postavljena pilotno, predstavlja aktualno evropsko filmsko produkcijo. Cilj je osvetliti drzna in inovativna dela evropskih režiserjev. Želimo si, da vsak film v tej sekciji predstavlja vrhunec sodobne evropske filmske produkcije.

Afterwar

(Birgitte Stærmose, 2024, 85')

9. 10. 2024, Kulturni dom Nova Gorica (Nova Gorica) ob 20.30

Sinopsis

Goreče stavbe v gosti megli, poginuli konj na prašni cesti, ljudje, ki bežijo čez surove gorske pokrajine. Afterwar se začne s podobami iz vojne razdejanega Kosova leta 1999, ko se zaključuje zelo temačno poglavje sodobne evropske zgodovine.

Po vojni otroci na ulicah Prištine prodajajo arašide in cigarete, da preživijo. Privolijo v pogovor: »Obstaja samo en razlog, da govorim s tabo. Moja lakota! Tako sem lačen, da bi lahko pojedel tvoj denar!« V kinematografskem pričanju, ki se je oblikovalo celih 15 let, se pred našimi očmi preobrazijo v odrasle. A otrok še vedno zre v nas izza odraslega pogleda, medtem ko se boj za preživetje spreminja v boj za prihodnost. Soočajo nas s svojimi najglobljimi skrivnostmi in željami, ujeti v limbu, kjer jih preteklost neizbežno preganja.

Skozi tesno umetniško sodelovanje z glavno igralsko zasedbo – Xhevahire, Gëzim, Shpresim in Besnik – film prehaja med surovim realizmom, uprizorjenimi prizori in eksistencialno meditacijo o dolgoročnih posledicah vojne. Vsaka vojna, kjerkoli.

Birgitte Stærmose

Birgitte Stærmose je mednarodno priznana scenaristka in režiserka številnih nagrajenih kratkih in celovečernih filmov. Njen kratki film Out of Love (2009) je predhodnik filma Afterwar. Premierno je bil prikazan in nagrajen na Berlinalu 2009. Stærmose že pet let deluje na mednarodni ravni kot glavna režiserka dram za HBO, Starz in Netflix. Njen najnovejši celovečerec Camino je bil predstavljen kot sklepni film na GIFF (2023) in je bil aprila 2023 na ogled v izbranih kinematografih ter na platformi Viaplay

Afterwar je projekt, ki si ga je močno želela in ki ga je razvijala kar 15 let.

Opombe režiserke

^{Nenehno smo izpostavljeni mediem, ki opisujejo vojno kot dramatičen trenutek v času. Naslovi večernih poročil govorijo o novem bombardiranju ali o številu žrtev. O vojni razmišljamo kot o nečem, kar se zgodi – in se konča. Toda vojna še naprej živi v ljudeh, ki so jo doživeli. In s tem se še danes spoprijemam. S fimom Afterwar želim, da se tudi občinstvo sooči s to resničnostjo. Ko srečamo ljudi, ki trpijo bolj kot mi, pogosto uporabljamo sočutje, da bi prebrodili lastno nelagodje. Če nam je žal za druge, imamo občutek, da smo opravili svojo nalogo. Posnela sem film, ki ne omogoča tako lahkega izhoda. Srečanje s temi otroki me je globoko spremenilo in prav tako bi rada, da gledalci ne pozabijo zlahka njihove usode, ko bodo zapustili dvorano. Kratki film Out of Love (2009) je bil mejnik v moji režiserski karieri. Ustvarila sem ga med dvema celovečercema in prav ob poglabljanju v ta kratki film sem našla svobodo, ki mi je omogočila večjo oblikovno drznosti. Oblika in pristop tega filma sta izhajala iz potrebe po zaščiti otrok, o katerih pripoveduje, in njihove zgodbe so prirejene. Med snemanjem sem razvila govorico, ki je postala oblika povečane resničnosti, kolektivnega pričevanja, kar je omogočilo pripovedovanje na intimnejši in čustveni ravni, brez razkrivanja dejanskih osebnih podrobnosti o njihovih življenjih. Afterwar kljubuje klasičnim žanrom. To ni igrani film, niti ni pravi dokumentarec. Je meditacija in povzdignjena resničnost, ki temelji na življenjskih izkušnjah njenih protagonistov. Scenarij filma temelji na obsežnih prepisanih intervjujih in sooblikovanju z njegovimi protagonisti, ki potekalo več let. Dramatizacija pa je osvobodila tako njih kot mene sámo toge stvarnosti, da sem se lahko približala resničnemu bistvu tega, kar se je dogajalo v njihovih življenjih in kar je bilo odločilno za njihovo stanje. Kot režiserka navsezadnje izhajam iz fikcije. Pri režiji filma Afterwar sem uporabila vse pripovedne tehnike igranega filma. Zasedbo sem usmerjala na enak način, kot bi to počela s poklicnimi igralci, osredotočena na razkrivanje čustev in notranjega življenja likov. Svojo kolektivno zgodbo pripovedujejo skozi monologe, podane neposredno v kamero, kot tudi skozi načrtovane prizore, včasih skupaj s poklicnimi igralci, včasih z amaterji. Ta film vidim kot obliko pričevanja. Izjavo o notranjem življenju njegovih protagonistov, bolj kot dejansko zgodba o njih. V najglobljem bistvu si vsi delijo isto zgodbo – kolektivno zgodbo generacije, ki živi v povojnem limbu.}

Odrešitev za začetnike

(Sonja Prosenc, 2024, 122')

8. 10. 2024, Kulturni dom Nova Gorica (Nova Gorica) ob 19.30

Sinopsis

V navidezno popolno družino vstopi mladi neznanec Julien in poruši občutljivo ravnovesje družinske dinamike. Skozi pokanje skrbno varovane družinske fasade se razkrije komična disfunkcionalnost odnosov Aleksandra, Olivije in njune najstniške hčerke Agate.

Sonja Prosenc

Po diplomi na Univerzi v Ljubljani je Sonja Prosenc sodelovala v mednarodnih scenarističnih programih, kot so TorinoFilmLab (Torino)in Midpoint (Praga), ter se udeležila Berlinale in Sarajevo Talents. Je soustanoviteljica produkcijske hiše Monoo. Oba njena celovečerna filma, “Drevo” (2016) in “Zgodovina ljubezni” (2020), sta bila izbrana kot uradna slovenska kandidata za oskarje. “Zgodovina ljubezni” je bila nagrajena v glavnem tekmovalnem programu na filmskem festivalu v Karlovih Varihleta 2018, prejela nagrado Društva slovenskih režiserjev in režiser in druge mednarodne in domače nagrade. Njen značilni filmski jezik je požel pozornost filmskih navdušencev, kritikov in tudi akademikov; študije njenih filmov so bile objavljene v akademskih publikacijah tako v Evropi kot v ZDA, nazadnje pri BerghahnBooks, New York, Oxford; njen debitantski film “Drevo” je bil ob izdaji knjige aprila 2024 vključen v Anthology Film Archives New York. Ob prej omenjenih arthouse dramah se je uspešno preizkusila tudi v žanru komedije s kratkim filmom “Raj” (2019), ki je prejel vesno za najboljši kratki film, ter v žanru trilerja s serijo “Trigrad,” prvič predstavljeno na Series Mania v Franciji, prejela pa je tudi več nominacij na Sarajevo Film Festivalu 2023 po izboru več kot 450članov glasovalne komisije (Regionalna filmska in TV akademija).Trenutno sta skupaj s soavtorico skupnega projekta (serije) Teono Mitevsko med petimi evropskimi scenarističnimi tandemi, izbranimi na program francoskega CNC - Centre national du cinéma et de l’imageanimée, Going European. Prepoznana kot ena od štirih režiserjev prihodnosti na Slamdance, “European director to watch” po mnenju Cineurope, in izbrana za Eurimages Gold Album, Sonja z “Odrešitvijo za začetnike” združuje komedijo s svojo izrazito umetniško vizijo.

Izjava režiserke

^{Geneza filma Odrešitev za začetnike je zakoreninjena v osebnem spominu: Ko sem bila otrok, je naš avto zgorel na cesti. Iz spomina na avtomobile, ki se vozijo mimo, ne da bi ustavili, a vseeno iz njih gledajo radovedne oči, kot da bi opazovale redke živali na safariju, se je rodila “Odrešitev za začetnike”. Kdo so ljudje, ki se odločijo, da ne bodo ustavili in pomagali? V svojem jedru je ta film raziskovanje izolacije, ne le fizične, temveč tudi čustvene in socialne. Poglabljamo se v življenje premožne slovenske družine, ki pooseblja ločenost od resničnosti, ki jih obdaja. Sebe dojemajo kot kozmopolite, imajo prijatelje z vsega sveta, hkrati pa skrivajo strah pred bližnjimi ‘navadnimi’ ljudmi - ljudmi, ki jih dojemajo kot vsakdanje posameznike, katerih življenja se jim zdijo tuja in ki bi lahko prinesli kaos v njihov skrbno nadzorovan red. Živijo v mehurčku, ki je prozoren in navidezno neprepusten, enako kot steklena hiša v filmu. Ta metaforična in fizična pregrada zamejuje osnovni prostor pripovedi filma. “Odrešitev za začetnike” se začne kot družbena satira, skozi katero preučujemo sodobne družbene probleme. Vendar se, ko se plasti luščijo, zgodba preobrazi v raziskovanje človeškega stanja. Je brezbrižnost do sveta, ki nas obdaja, naučena; simptom širše družbene patologije? Ali pa se morda bojimo soočiti s svojo lastno ranljivostjo?}

The Man Who Could Not Remain Silent

(Nebojša Slijepčević, 2024, 13’)

9. 10. 2024, Kulturni dom Nova Gorica (Nova Gorica) ob 20.00

Sinopsis

Film temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil februarja 1993 med vojno v nekdanji Jugoslaviji. Oboroženi pripadniki srbskih paravojaških sil so na majhni postaji v Štrpcih v Bosni in Hercegovini ustavili potniški vlak iz Beograda v Bar. Imeli so podatke o muslimanskih potnikih na vlaku, jih 19 odpeljali in kmalu po odhodu vlaka usmrtili. Med petsto potniki jim nihče ni upal nasprotovati, razen enega človeka: upokojenega vojaškega častnika Toma Buzova, ki je potoval na obisk k sinu. To dejanje je plačal z življenjem. Film je dobitnik Zlate palme v Cannesu 2024 za najboljši kratki film.

Nebojša Slijepčević

Nebojša Slijepčević se je rodil v Zagrebu leta 1973. Diplomiral je iz filmske režije na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Njegov celovečerni dokumentarec "Srbkinja" (2018) je bil uvrščen v ožji izbor za evropske filmske nagrade in prejel številne nagrade na mednarodnih filmskih festivalih, med temi nagrado Srce Sarajeva in nagrado občinstva na Sarajevskem filmskem festivalu ter posebno omembo žirije Buyens-Chagoll na Visions du Réel 2018. Njegov celovečerni dokumentarec "Gangster te ljubi" (2013) je prejel nagrado občinstva na festivalu Zagreb Dox in je bil premierno prikazan na mednarodnem festivalu Hot Docs in v Karlovih Varih. Bil je ena največjih filmskih uspešnic na Hrvaškem. Nebojša je režiral številne televizijske dokumentarce, serije in kratke filme. Trenutno poučuje na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu.

Izjava režiserja

^{Film temelji na grozljivem zločinu, storjenem v Bosni pred 30 leti. Vsak zločin ima tri plati: storilce, žrtve in priče. Posebej so me zanimale prav slednje. K zgodbi filma smo pristopili, kot bi se dogajala danes in kot bi se to dogajalo nam, v tem prostoru. Lahko si je predstavljati, da so potniki na vlaku "drugi", toda zlahka bi bilo mi sami, in na nek način tudi smo. Nasilna dejanja se okoli nas dogajajo vsak dan. Na krajevni ravni morda niso tako skrajna kot med vojno v nekdanji Jugoslaviji, globalno pa so še hujša. Vsak od nas se redno srečuje z vprašanjem, s katerim se spoprijema protagonist filma: naj se nasilju upremo, tudi če nismo njegova neposredna tarča?}