Nicolas Philibert

Motivacija

V letu 2024 nagrado Darko Bratina prejme francoski režiser Nicolas Philibert za svoj filmski opus, v katerem zadnja štiri desetletja dokumentira osrednje paradigme, ki vrtijo sodobni svet: pohlep in moč ter norost in njeno drugo plat, lucidnost. Lucidnost kot vizijo. Medtem ko s svojo nevsiljivo kamero bedi v psihiatričnih bolnišnicah, snema orangutane za stekli živalskih vrtov ali se pogovarja z izprijenimi direktorji vodilnih multinacionalk, Nicolas kaže svet natančno takšen, kot smo mu ga zapustili trenutek pred tem. Ustanove, v katerih se znajde, odražajo ujetost sodobne družbe, razpirajo stanje stvari in razkrivajo najnežnejše in najtemnejše podrobnosti človekovega vedenja. Spreminja jih v mozaike, v obraze posameznikov in skupin ter jim daje pomene, ki gledalca neizbrisano zaznamujejo. Ponudi nam vizijo sveta, kjer se nenehno srečujeta odprtost dialoga in najbolj osvobojena drugačnost. 

»Nikoli nisem nameraval postati dokumentarist, z drugimi besedami, se dokončno ustaliti v določenem prostoru. Pravzaprav sovražim to besedo: dokumentarist. Pomaga pri postavljanju meja okoli žanra, ki se nikoli ni nehal razvijati, in katerega poroznost, spremenljive črte ter skoraj krvna vez z žanrom, ki mu je vedno nasproten – fikcijo – je očitna vsem. Kajti res je, da so podobe manj zveste »resničnosti« kot pa namenom tistih, ki jih ustvarjajo. Ampak tako se je zgodilo, da je bil moj prvi film dokumentarni, da me je njegova izdelava spodbudila, da sem posnel še enega, nato še enega, in tako naprej do danes.«

- Nicolas Philibert

Biografija

Nicolas Philibert (1951) je francoski režiser in eden vodilnih dokumentaristov svoje generacije. Njegov oče je bil predavatelj filmske teorije, kar ga je kot mladeniča spodbudilo, da je že v mladosti obiskoval njegova predavanja in se navdušil za filmsko ustvarjanje. Po diplomi iz filozofije na univerzi v Grenoblu je začel filmsko kariero kot asistent režije pri režiserjih, kot sta René Allio in Alain Tanner. Prvi večji uspeh je dosegel s sodelovanjem pri dokumentarcu La Voix de son maître (1978), ki je zaradi politične cenzure sprožil val razprav.

Prepoznaven je po svojem nežnem, a poglobljenem pristopu k dokumentiranju različnih družbenih tematik. V filmu Le Pays des sourds (1992) raziskuje svet gluhih in lepoto jezika znakov, v La Moindre des choses (1997) pa spremlja življenje v psihiatrični kliniki La Borde. Njegov film Être et avoir (2001), ki prikazuje življenje v majhni podeželski šoli z eno učilnico, je bil izjemno uspešen in prejel več nagrad, med njimi prestižno nagrado Louis Delluc in cezarja za najboljšo montažo. Philibert se pogosto vrača k temam, kot so izobraževanje, skrb za ranljive skupine ter življenje v institucijah, kar je razvidno tudi iz filmov, kot so Nénette (2010), portret stare orangutanke v pariški živalski vrtu, in De chaque instant (2018), kjer spremlja študente na poti do poklica medicinskih sester. Leta 2023 je prejel zlatega medveda na Berlinalu za svoj film Adamant.

Izbrana filmografija

2023 - Adamant (Sur l'Adamant)

2010 - Nénette

2007 - Vrnitev v Normandijo (Retour en Normandie)

2002 - Biti in imeti (Être et avoir)